Razmišljanja nekdanje prostovoljke

Zakaj sem šla med prostovoljce Hospica, me je pogosto kdo vprašal, med drugim tudi novinar Radia Triglav. Moj odgovor je približno takle:
Vsak dan mora imeti svoj smisel. Nisem verna, ampak vseeno verjamem, da povezanost z ljudmi daje življenju smisel in če vsaj enemu človeku kar tako, brez obveznosti, vsakodnevno ne polepšaš bivanja, vliješ upanja ali pa pomagaš postoriti kaj čisto praktičnega, ne moreš vedeti, zakaj si tu. In Hospic se s svojimi smernicami 
popolnoma poklaplja s to mojo 'vero'.  


Tri Gorenjke smo hodile na usposabljanje hospičevih prostovoljcev v Ljubljano, dve Mariji in jaz. Po končanih srečanjih sem se na pobudo Iskračeve navdušena javila, da o tem napišem nekaj za revijo Hospic, kamor ga bo ona dostavila - vsaj tako je bilo razumeti. 

Objavljam spis, odposlan Iskračevi 15. 5. 2012, na katerega par mesecev ni bilo odgovora, dokler nisem povprašala, kdaj da bo objavljen, ker že postaja neaktualen (in če ne, zakaj ne); nato prejmem naslednji mejl:

/.../Ko bo glasilo namenjeno prostovoljstvu ali drugače primerni temi, bo vsekakor prišel čas za objavo. (e-sporočilo, 4. 10. 12012)

No, do tega ni prišlo. Žal tudi ni bilo nobenega odziva na številne predloge, ki smo jih pisno vodje prostovoljcev dajali (ustno ali pisno) na sestankih v Celju, npr. moj predlog, naj bi bili sestanki z izbiro določene teme ali določenega problema iz prakse bolj zanimivi, ali pa predlog, da bi se prostovoljkam po določenem času aktivnega delovanja vrnila vsota, ki smo jo vplačale za usposabljanje itd. Najbolj je pa čudno, da je bilo dve leti govora (in pisanja v zapisnike) o dodatnem usposabljanju na področju nege bolnika, ki bi se najkasneje organiziral v jeseni 2014 v najbližjem domu starejših občanov, a do realizacije ni prišlo, še več - ta tema je kar potihnila. Energije so se pač morale zgublajti drugje.

---------------------------------------------------------------------------------------------------

Prihaja nova skupina prostovoljcev

V marcu 2012 smo se na usposabljanju za prostovoljcev za delo v hospicu na Gosposvetski 9 v Ljubljani  ob vikendih zbirali novi kandidati.  Že na prvem srečanju smo dobili občutek, kot da se že zelo dolgo poznamo, saj so nas združili zelo podobni motivi.  Na videz pa smo bili precej nehomogena druščina 16 ljudi, od tega kar 14 žensk. Bili smo različnih starosti, poklicev,  doma z raznih koncev Gorenjske in ljubljanskega okoliša, Tatjana je prihajala  celo iz Murske Sobote. Med delavnicami smo sedeli v krogu, kar nam je poleg mirnega nastopa vsakokratne predavateljice še dodatno vzbujalo občutje enakosti, zaupnosti in sprejetosti. Prav čudili smo se, kako odprto smo lahko spregovorili o svojih osebnih težavah in travmah z ljudmi,  katerih prej nismo poznali.
Meni  se je pogosto  dozdevalo, da vstopam v en drug, povsem varen svet, ki z zunanjim nima ničesar skupnega.

To naše usposabljanje je bilo potovanje k sočloveku, kamor pa ne moremo nikoli prispeti, če ne dospemo najprej do samega sebe. In na našem spremljevalnem priročniku je res zapisan naslov
 Na poti k sebi.

In tu so nekatera od mnogih novih spoznanj, ki so nam jih posredovale dobre voditeljice :

•   da moraš biti najprej in predvsem iskren sam s seboj ter prepoznati svoj lasten odnos do življenja in smrti
•   da k bolnemu in umirajočemu prihajamo kot človek k človeku in da pri tem  vse naše vloge in titule odpadejo
•  da izstopimo iz "svoje hiše", torej se izklopimo iz svojih vsakodnevnih skrbi ter se posvetimo sočloveku v posebnem položaju, ki pogosto živi v svojem svetu, kjer so vrednote razporejene drugače
•   da je pomembno je, kako pristopimo, če želimo vzpostaviti zaupno vzdušje
•   da se ne smemo bati, če nas umirajoči slučajno zavrne, saj je popolnoma normalno,  da nismo vsem pogodu
•   da nas spremljanje ne bo izčrpavalo, saj ko nas umirajoči sprejme in je pripravljen deliti svoj poslednji  čas z nami, je to za nas posebno darilo, darila pa nikoli ne izčrpavajo, ampak nas bogatijo in krepijo  
•   da se ne ravnamo po planih in receptih, ampak da človeka poskušamo začutiti ter ga neprisiljeno spremljamo od tiste točke, na kateri  ga najdemo
•   da ga poslušamo in da na težka vprašanja odgovarjamo iskreno,  brez laži in da se nikakor ne bojimo odprto priznati, da marsičesa tudi ne vemo
•   da ne vzbujamo krivde za njegove/njene  napake, ki jih je morebiti zagrešil(-a) v preteklosti,  ampak zagotovimo, da je pač tako ravnal(-a) po svojih najboljših močeh ter  iz tega marsikaj koristnega potegnil (-a)
•   da je velikokrat bolje ostati ob človeku tiho in zdržati kot pa blebetati  ali celo zviška dajati kašne napotke
•   da se od odhajajočega vsakič poslovimo ter mu omogočimo čim lažje slovo
•   da blažimo bolečino, predvsem psihično, na načine, ki jih narekuje naša sposobnost sočutja, ker se tako posledično zmanjša tudi fizična bolečina ...

In o še veliko drugih subtilnih stvareh smo slišali ter se o marsičem res iskreno pogovarjali. Predavateljice so delo z nami naslonile na podajanje primerov iz svoje bogate prakse ter nas občasno s sugestivnim glasom zazibale v igro vlog. Ko si predstavljaš, recimo, da si sam neozdravljivo bolan, se točno zaveš, kaj bi rad še postoril, katere odnose uredil, preden dokončno lahko z mirom odideš.

V imenu vseh si upam trditi, da je skupni čas trideseturnega usposabljanja vnesel mnogo dodatnega veselja in radoživosti v naš vsakdan tudi zato, ker se sedaj bolj zavedamo minljivosti življenja ter to sprejemamo kot naravno dejstvo, na katero ne moremo vplivati. Vplivamo pa lahko na vse drugo.
M. H.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ 

Tako je tole pisanje nekje obležalo ... Čez približno pol leta od oddaje članka vodji prostovoljcev sem tedanjo urednico revije Hospic, spoštovano Anico Kotnikovo  spraševala, kaj se s tem člankom, toda ona ga še sploh ni prejela. 
No, nekaj podobnega se je zgodilo drugi moji kolegici prostovoljki.
Ignoranca do našega dela je žaljiva, še posebej, če se to ponavlja. 
Preveč kritično je bila sprejeta tudi brošura našega odbora, v katero je bilo vloženega veliko ur prostovoljnega dela. Saj res ne znamo vsega, ne zaposlene, ne prostovoljke, vendar je vse odvisno od načina, kako se kaj pove.


Normalno, da se pravil moramo držati; temu se zaveže vsak prostovoljec, ki podpiše pogodbo. In to velja ne samo za prostovoljce, ampak tudi za uslužbence Hospica. Tole pravilo (Prostovoljec nikdar ne vstopa v družino sam. Po srečanju in pogovoru (trikotnik) s koordinatorko družine ali oskrbe opravita skupaj prvi obisk.) je bilo večkrat kršeno, češ tokrat pa jaz nimam časa, kar sama prostovoljka naj gre ... Kaj bi bilo, če bi kaj takega naredila prostovoljka samoiniciativno, se ve.  

Supervizije so bile kvalitetne. Gospa Marija Božičeva zna voditi pogovor, se prilagaja vzdušju skupine, ne daje sodb, do njih lahko sogovornik pride posredno. Če je bila na superviziji prisotna še katera prostovoljka, ki v zadnjem obdobju ni imela spremljanja, sem kot vodja gorenjskih prostovoljk slišala nekaj kritičnih od Iskračeve, tako da je še mož, ki je slučajno poslušal pogovor, pripomnil, da tak način 'haklanja' ne vodi nikamor.
Nazadnje (29. 9. 2014) se je želela supervizije udeležiti še javna delavka Pavlina Finžgar, ker jo pač zanima prostovoljstvo ter sam način dela Božičeve.
Navajam odgovor Iskračeve v zvezi s tem:
  
Glede na to, da je supervizije za prostovoljce, ki so bili ali so še v spremljanju in ki so  bili v hiši, si sama sebi ne dovolim prekoračiti meje (odgovornosti)  glede prisotnosti drugih na superviziji.  Kot razumem supervizijo, gre za proces, kjer naj bi prostovoljci spregovorili o svojih stiskah v procesu spremljanja  in to med seboj podelili. Sami presodite in  tudi sprejmite odgovornost.   (22. 8. 2014)

Finžgarjeva si ni upala ostati, a jo je Božičeva zdravorazumsko sama povabila nazaj v naš krog. Še vedno pa ne razumem, kakšno hudo odgovornost sem si naložila s tem, ko je bila prisotna tudi prostovoljka oz. javna delavka?
------------------------------------------------------------------------------ 

Rada sem zahajala v Hišo hospica ter poprijela, kjer je bilo pač potrebno. Tole je nastalo po mojem prvem vikendu v Hiši in bilo objavljeno v reviji Hospic (XIII, št. 1, str. 24).

Prostovoljkin vikend v Hiši hospica v Ljubljani

Hiša hospica na srečo še ni zaprla svojih vrat, kar ji je doslej že večkrat grozilo, a upamo, da nam bo ostala na voljo za čas, o katerem pravzaprav vsi neradi razmišljamo. Spodbudno je, da Hiša vedno znova lahko računa na odziv posameznikov donatorjev, ki jim je mar, v kako humani družbi živimo.

Prejšnjo pomlad sem bila kot prostovoljka gorenjskega hospica prvič določena, da en konec tedna preživim v Hiši. Z vznemirjenjem, pomešanim z rahlim strahom, sem prestopila prag sodobno, a obenem domačno oblikovane hiše na ulici Hradetskega 20 v Ljubljani. Prišla bom med ljudi, za katere ne vem, v kakšnem stanju jih bom zatekla. Bom uspela razbrati, kaj želijo, jim bom lahko vsaj malo olajšala težave, skratka, bom zmogla dodati življenje njihovim ter obenem svojim dnevom?

Po dveh dneh sem Hišo zapuščala obogatena z novimi znanstvi, zgodbami, spoznanji – in predvsem brez strahu pred ponovičnim obiskom. Saj so v Hiši vrednote, kot so življenje, zdravje, prijateljstvo, optimizem, majhni podvigi … še kako cenjeni, medtem ko se vse to zunaj nje prepogosto preveč zametava. Še dolgo mi bodo ostali v spominu prizori, pripetljaji in pripovedi stanovalcev, ki sem jih odnesla s sabo.

In sedaj je tu nekaj prizorov iz Hiše.

S hodnika se po stavbi razlega umirjena glasba. Na sončni terasi, vstavljeni direktno v samo naravo, se je ob gospe na invalidskem vozičku in lasuljo na glavi zbrala druščina svojcev. Njen sin pove, da je mama vse pretekle mesece preležala v bolnici ter da je to njen prvi dan, ko spet vidi nebo nad sabo. Ni mogla govoriti, a v njenem pogledu je bila vedrina. Z Golovca je pihljal lahen veter, ki je nosil duh po prvem zelenju in cvetenju. V kuhinjo je s terase prihajalo sproščeno kramljanje. Jutri, so rekli, se bodo spet prišli skupaj naužit svežega zraka sem, na to prelepo pomladno ploščad!

Tudi na nižji terasi so obiskovalci; tiho se pomenkujejo, nekateri še vmes živčno pokadijo cigareto in se spet vrnejo v sobo k svojki, še zelo mladi lepi gospe, po rodu iz Bosne, mamici dveh osnovnošolcev, ki se počasi poslavlja. Zadnje dni je pojedla le po par žlic goveje juhe. Prejšnji dan mi je s težavo, a v razločni slovenščini pripovedovala o svoji domovini, ki jo je zapustila pred petimi leti, in oči so se ji zasvetile, ker sem po neverjetnem naključju to njeno domače mesto poznala. Po taki skupni temi pa sploh ni bilo več nobenih preprek v komunikaciji, ne verbalni ne kateri koli drugi.

Gospod iz sosednje sobe, nezdravo rumene polti in beločnic, pravi, da gotovo zdravilo ni prijelo, ker se je mučil celo noč. Da bi najraje temu storil konec, če bi le mogel. Toda danes je boljše volje. Nepričakovano predlaga, da bi le poskusil malo stopiti na noge po tolikem času samega poležavanja.
» Noge me že dolgo ne ubogajo več. Včasih sem bil pa pravi dec, da se reče. Postaven, močan, avtoprevoznik po poklicu, veliko sveta sem videl, nemško sem obvladal in se dobro znašel kjerkoli. A preveč sem nastradal. Dolge vožnje, premalo počitka, neredna prehrana, sedaj pa imam. /…/Ooo, saj gre, spet sem na nogah!«

A bil je le kratek trenutek in moral se je oddahniti od velikega podviga.
»Gospod, sedaj pa se le odpočijte, vidite, jutri boste lahko že dlje časa na nogah! Sedaj grem pa likat v sobo preko hodnika. Naj zaprem vrata, da ne bom motila?«

»Ne, ne, naj bodo kar odprta. Bom mislil, da slišim udarjanje likalnika svoje pokojne žene.«

Sledil je šok. Gospa iz druge sobe me takoj prepozna.
»Se me ne spomniš? Saj sva hodili na isto šolo, ti si pa ta in ta, kajne? Že dolgo spremljam objave slik z vajinih izletov na spletu.«

In res sem jo počasi prepoznala, po pogledu in izrazu okrog oči. Objeli sva se, kot da sva v pogostem prijateljskem stiku, na pa da je najinega zadnjega srečanja preteklo že skoraj 40 let. Sedaj pa je ona tu, jaz pa prihajam od zunaj. Kako lahko bi bilo obratno!

Premalo se zavedamo, da se vsak trenutek kdor koli od nas lahko znajde na oni strani, ko bo potreboval urejeno, nadstandardno okolje, okusu prirejeno hrano, zdravstveno oskrbo, sočutno besedo, prijateljski dotik … Vse to nudi Hiša hospica s svojim redno zaposlenim osebjem ter s prostovoljci z vseh koncev Slovenije.

Pa še nekaj mi je znanka, polna idej in živahnosti, svetovala, preden sem odhajala domov: »Uživajte življenje naprej, ne splača se beliti glave zaradi nobene posvetne stvari; vse, kar šteje, je odnos z drugimi. Nimam svojih otrok, a imam čudovite nečake in prijatelje.« 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Po več obiskih Hiše sem se čutila vedno bolj povezano z večino osebja ter s samim okoljem (sploh ni isto, če bi v imenu 'stranke' klicala npr. kakšen oddelek na kliničnem centru, kot je izpeljala primerjavo Mojca P.), tako da se mi je zdelo povsem naravno, da se na prošnjo izčrpane soproge umirajočega moža karseda hitro odzovem. Na petek popoldne se je po tel. prijazno poslovila namestnica koordinatorice Andreja ter povedala, da bo s ponedeljkom po starem, torej da se odtlej spet obračam na Tatjano H. V želji čim prej pomagati gospej in bolnemu mi niti na kraj pameti ni prišlo, da nekdo nadomešča Andrejo, ki je prej nadomeščala Tatjano. Tako sem najprej pomislila na predsednico območnega odbora Stuškovo in šele po dogovoru z njo poklicala Emanuelo v Hišo, kjer je bil umirajoči gospod že prijavljen. (Še tole mimogrede: v Hiši so bili mnenja, da gospod še ni umirajoči, torej po logiki tudi prostovoljke ne bi smeli pošiljati k njemu. Potem pa je umrl že 11. oktobra 2014.) 
Odtlej so sledili telefonski klici Emanuele, Iskračeve, Horvatove, Stuškove, nazadnje pa še en klic Pavšičeve, na katerega se nisem odzvala, ker smo isto zadevo obravnavali že najmanj štirikrat. Po pameti sva se pogovorili s Stuškovo in to se mi je zdelo dovolj. 
Sedaj vidim, da je bila moja glavna napaka ta, da Mojci nisem vrnila klica. Tudi če jaz takrat ne bi bila bolna, se mi zdi parlamentiranje, telefonarjenje, sestankovanje zaradi sestankovanja samega, obravnavanje iste teme znova in znova (tj. z Emanuelo, Horvatovo, Iskračevo, Stuškovo) velika izguba časa za prostovoljko, za zaposlene, pa tudi za nesmotrno porabo materialnih sredstev gre!
Ravno tiste dni sem bila hospitalizirana, kar sem Tatjani H. ob začetku njenega klica tudi povedala; čez čas sem se opravičila in klic prekinila, saj sem morala k zdravnici, ona pa se je pritožila Stuškovi, češ da sem prekinila nalašč.
V kratkem pogovoru sem ji omenila, da se mi ni zdi nič tako hudega, če sem poklicala Hišo v situaciji, kakršna je pač bila. Horvatova je naprej razčiščevala, kako to, da mi je gospa lahko telefonirala (moj odgovor: na hospičev mobilni telefon, saj svoje številke ne dajemo!), hotela je natančno vedeti, kako se je vse natančno začelo in nato odvijalo itd., itd.).
V glavnem brez občutka za nekoga, ki je povrhu še bolan. Vljudno je, da ob začetku katerega koli klica vprašaš klicanega, ali ima čas in možnost za pogovor, ne pa da vrtaš in zaslišuješ ... Zavedati se je treba tudi razlike v statusu prostovoljca napram statusu zaposlenega, ki se s tem preživlja, čeprav moramo paziti vsi enako, kako se obnašamo drug do drugega.
Še isto uro je bila o moji samoiniciativnosti obveščena Iskračeva in je po telefonu želela  pojasnilo glede mojega odnosa do pravil za prostovoljce hospica, s katerimi menda nisem zadovoljna. Obljubila sem ji, da bom vse pojasnila po pošti. 

Pozdravljena, Mira!

Ni se mi zdelo prav nič narobe, ampak kvečjemu edino pravilno, da se čim prej odzovem na prošnjo gospe Besednjakove (poklicala je na tel. gorenj. hospica), ki je ob hudo bolnem možu zelo izčrpana, in da direktno povprašam v Hišo (sobota, petek zvečer, popravljeno naknadno), kako je z možnostjo, da ga za nekaj dni sprejmejo, saj je vloga za sprejem tam že bila, moji koordinatorici pa odsotni - Andreja se je v petek telefonsko poslovila,Tatjana Horvat je bila do ponedeljka še v tujini. 

Kako pa je s hierarhijo, tj. koga moram po Tatjani in Andreji nato najprej kontaktirati, tega pa res ne vem.

Prepričana sem, da so pri našem delovanju najpomembnejši ljudje v bolečinah in stiskah, in pa čas naše reakcije. Žal sem bila neuspešna in večkrat okarana.

Kdo bi si mislil, da bo ta moj klic dvignil toliko prahu! 

(28. 8. 2014)

Iskračeva:

Z vsemi udeleženci pri tem dogodku bom spregovorila, naj vsak pove svoj vidik in potem se slišimo.
 (25. 8. 2014)

Moj odgovor:

Mira, jaz bi pa s to temo kar zaključila in šla raje na spremljanje ali pa kaj drugega koristnega postorila.

(25. 8. 2014)

Zgornjo pošto sem, preden sem jo odposlala Iskračevi, dala 'žegnat' naši predsednici Stuškovi:

Prosim, če daš ali ne daš zelene luči za tole pošto Miri Iskrač. Namreč Tatjana H. je takoj obvestila Iskračevo, češ da 'jaz nisem zadovoljna s kompetencami prostovoljcev' (a to ni moja formulacija) ter me zasliševala, pa sem ji obljubila pisno pojasnilo.
 (13. 8. 2014)

Odgovor  Stuškove:

/.../ šele danes gledam tvojo pošto. več kot primerno si napisala. vesela sem, da tako razmišljaš. pošlji takoj. 

(e-pošta, 21. 8. 2014)

Vidim, da sem kršila kar dve pravili: O vseh spremembah, dogodkih, idejah, predlogih in potrebi po pomoči v času spremljanja se mora predhodno dogovoriti in sodelovati s koordinatorjem. Sam se ne odloča in ne sprejema odgovornosti.
In najbrž tudi tole:   Ne daje svoje telefonske številke (čeprav je vsako tel. številko mogoče dobiti brez težav, op. a.).

Glede na reakcijo Horvatove bi morali tudi Hospičevo telefonsko številko skrivati.
Kakor koli, v tem primeru ni bila koordinatorica Mojca Pavšič, je pa po skoraj 4 mesecih, pod naslovom Primer iz prakse prevzela pobudo ter me pred vsemi kolegicami prostovoljkami na mesečnem srečanju konec novembra diskreditirala, saj je, očitno užaljena, ker ji nisem vrnila klica, vrtala, pregrevala, verbalno izzivala ..., dokler ji nisem mirno povedala, da s takšnimi slabimi vsebinami sestankov kradejo naš čas, težko bolnim pa denar. 
(Mimogrede sem se spomnila še primera, ko naj bi prihranili nekaj stroškov s skupnim prevozom na sestanek v Velenje, a se vodja prostovoljcev Ljubljane nekaj dni ni odzval na predlog (tudi na pisnem vabilu je bil predlagan skupen prevoz), tako da se je tja pripeljal vsak sam v svojem avtu! )

Tu je pismo, ki so ga podpisale tudi druge prostovoljke, razen dveh javnih delavk pri Hospicu), in predsednice, ki na sestanku ni bila prisotna, je pa obljubila, da bo osebno predstavila ta primer (tj. prebrala spodnje pismo) na naslednji seji upravnega odbora SDH  6. 1. 2015.
Odgovor po tem sestanku je bil precej medel, zato sem, kljub temu da bi Stuškova najraje pometla vse skupaj pod preprogo, poslala po epošti novi predsednici SDH Renati Robanovi.
Kratek neopredeljen odgovor z vabilom na razgovor je prišel šele po skoraj treh tednih, potem ko sem omenila, da pišem tale blog, link na katerega bom poslala na številne naslove, ter da bom o odnosih do prostovoljcev (dogajalo se je že marsikaj, samo naše punce so ali preveč servilne ali pa nimajo časa oziroma volje za formulirnje situacije) spregovorila tudi za medije.


--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Zadeva: Pritožba na slabo vsebino obiska v OO Gorenjska

Spoštovana gospa Robanova, predsednica SDH!

Želimo vas obvestiti o vsebini mesečnega srečanja našega območnega odbora, ki je potekalo v ponedeljek, 24. 11. 2014, od 17.00 do 19.15.

Obiskale so nas gospe Mira Iskrač, Mojca Pavšič in Jana Runtič (napovedani sta bili samo prvi dve). Od zaposlenih pri Hospicu prostovoljke pričakujemo strokovno in moralno podporo, vsebina tega srečanja pa je v grobem zaobjela dve temi: kritiziranje nepripravljenosti društva paliativne oskrbe za sodelovanje in več kot enourno premlevanje »hude« napake, ki sem jo 31. 7. 2014 nevede zagrešila jaz kot prostovoljka, ko sem v imenu žene hudo bolnega gospoda, katerega sem takrat spremljala, telefonsko poizvedovala o možnosti za sprejem v Hišo, pač na osnovi njegove že oddane vloge. Po telefonskem zasliševanju in e-poštah, ki sem jih prejela predvsem s strani Horvatove in Iskračeve, ter po ustni obljubi, da se v prihodnje kaj takega ne bo ponovilo, ki jo je Tatjani Horvat dala naša predsednica Mira Stušek, smo bile prepričane, da je stvar zaključena, toda Iskračeva in Pavšičeva sta se brez povoda odločili po skoraj štirih mesecih zadevo ponovno odpreti, kot da ne bi imeli tehtnejših zadolžitev. Z nadležnim in mučnim pogrevanjem že zdavnaj rešene teme so obiskovalke pokvarile vzdušje na srečanju in nedvomno okrnile ugled Hospica.

Škoda, da se za prazno sestankovanje, ki je samo sebi namen, porabljajo sredstva, zbrana za pomoč hudo bolnim v času njihovega poslavljanja, namesto da bi se ukvarjali z dobrodelnostjo. Večkrat sem Pavšičevo poskušala ustaviti, a je vrtala dalje, tako da sem ji nesmotrno porabo sredstev tudi očitala.
Prosim, da poskrbite za kvalitetne vsebine vaših obiskov v območnih odborih.

Z lepimi pozdravi,
Mira Hladnik,  vodja prostovoljk OO Gorenjska

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Prispevek za Radio Triglav, prebrano 22. 6. 2014)

Samospraševanje prostovoljca hospica: pomagati ali služiti umirajočemu?

Kadar kot prostovoljci hospica prihajamo v stik z umirajočimi, nevede delamo tudi zase. Zavemo se lastnega strahu pred smrtjo pa tudi tega, da je trpljenje umirajočega obenem tudi naše trpljenje. Torej vprašanje, kako pomagati sebi, nima drugačnega odgovora kot – pomagaj drugim in tako boš najbolje poskrbel tudi zase.

V hospicu se pogosto srečamo tudi s precej robatimi umirajočimi. To so ljudje, ki so že zdavnaj izgubili vsakršno upanje, a si nočejo priznati občutka lastne nemoči. Zlepa niso pripravljeni zaupati komur koli, ker jim tudi prej življenjske okoliščine zaupljivosti niso dovoljevale. Takim bolnikom se moramo približati še posebej odkrito in pošteno, sicer nas kaj hitro zavrnejo. Mnogi se postopoma odpro, postanejo zmožni odpuščanja, mnogi se spravijo s svojci in se vrnejo mednje, celo sami začnejo izkazovati pozornost do drugih in se jo naučijo sprejemati – torej dosežejo tisto, kar so iskali celo življenje.

Kdor spremlja umirajoče zaradi lastnega uspeha, se bo prejkoslej počutil izčrpanega, v primeru neuspeha pa tudi razočaranega. Pravi prostovoljci pa spremljamo z veseljem, zato, ker nas to izpolnjuje, ker skrb za drugega prinaša korist obema 'udeležencema'. Smo sočutni sopotniki in na tej poti ni ne vodiča, ne zdravilca in ne ozdravljenega. Le biti moramo odprti, iznajdljivi in brez vsakršnih pričakovanj.

Preveč pogosto se dogaja, da vstopamo k bolniku kot delujoči negovalci, ki želimo stalno nekaj početi: ali hranimo, ali premikamo bolnika, ali pa ga ogovarjamo, ne da bi se prej prepričali, kaj človek v tistem trenutku resnično potrebuje. Na tak način se samo oddaljujemo od njegovega sveta. Oddaljujemo se zaradi strahu, naučenega sočutja in naučenih gest – igramo naučeno igro negovalca po starem vzorcu ter pričakujemo, da bo vzorcu sledil tudi umirajoči. Za ponazoritev navajam resnično izkušnjo enega od prostovoljcev hospica:

Nekoč sem spremljal priletnega gospoda, ki je umiral za rakom na prebavilih. Tistega popoldneva kar naenkrat ni mogel več stati na nogah, niti držati pribora v rokah pa tudi govor se mu je začel zatikati. Poleg šibkosti ga je mučila še diareja s hudimi trebušnimi krči, tako da sem ga ves čas prestavljal s postelje na stranišče ter kopalnico in obratno. Ob treh zjutraj sem si želel le še počitka; z vsem mogočim sem poskušal prevzeti nadzor nad situacijo: najprej sem se mu dobrikal na prijazen način, nato že površno, potem sem ga poskušal pretentati, da bi se vendarle umiril in spravil v posteljo – tako da bi se končno lahko tudi jaz malo odpočil. V nekem trenutku, med prestavljanjem iz kopalnice, mi je kljub svoji zmedenosti navrgel: »Čisto preveč se trudiš. Daj, umiri se že.«

In imel je prav. Preveč sem si prizadeval nadzirati situacijo, krotiti svoj strah in nebogljenost. V tistem hipu sem se ustavil, ga objel, nato pa sedel poleg njega, čeprav na pol oblečenega in zamazanega.  Oba nemočna, toda skupaj! Nisva dolgo ostala tako, a končno sem sprevidel: dati sebe celega, se kot človek popolnoma izpostaviti – to je poslanstvo spremljevalca v hospicu.

Takšen način spremljanja je v svoji knjigi Modrost kuhinjske mize opisala Rachel Remen. To je eden najlepših znanih opisov spremljanja umirajočih nasploh. Pravi, da služiti ne pomeni isto kot pomagati. Kadar pomagamo, vzpostavljamo odnos neenakosti in se že tako ali tako ranljiva, bolna oseba počuti manjvredno in na neki način zadolženo. Po drugi strani pa služiti nekomu pomeni gledati na njegovo in svoje življenje celostno – naša celostnost naj služi celostnosti drugega in celostnosti vsega živega. Pri tem kot sopotniki umirajočega občutimo le hvaležnost, da smemo deliti njegove zadnje trenutke bivanja. In v takih trenutkih občutki pomembnosti ali celo premoči nimajo kaj iskati.

Mira Hladnik,
SDH OO Gorenjska

Prirejeno po knjižici Franka Ostaseskega, Prijateljevanje s smrtjo, SDH Ljubljana, 2004


----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Pohod na sv. Katarino ob svetovnem dnevu hospica 

in paliativne oskrbe

Zbrane pohodnice v Zasipu pred vzponom k cerkvici

Foto: M. H.

V soboto, 11. oktobra, na prelep sončen dan, odet v jesenske barve, smo se gorenjske prostovoljke hospica skupaj s povabljenimi dopoldne ob desetih zbrale v Zasipu pri Bledu. Že na zbirališču pred domom krajanov nas je objelo optimistično vzdušje. Kaj nas ne bi, saj smo med udeleženkami – in žal redkimi moškimi udeleženci – srečevale stare znanke somišljenice ter brez zadržkov sklepale nova znanstva. Kar takoj je nastalo nekaj skupnih in posamičnih fotografij, ki nam bodo vedno znova v spomin priklicale te trenutke.
Vodička pohoda, naša prostovoljka Valentina Kindlhofer, domačinka, t. i. Zaspljanka, nas je vodila navkreber po daljši, a manj strmi poti, tako da nam je ostalo še dovolj zraka za klepet.
Bolj ko smo se vzpenjale, lepši je bil razgled proti Bledu, Jelovici, Karavankam ...
V preddverju cerkvice, katere notranjščina je bila žal v renovaciji, nam je Valentina povedala zgodbo o sveti Katarini ter nekaj o zgodovini cerkve. Sledila je predstavitev delovanja našega društva, ki ga je na prijeten in topel način podala predsednica območnega odbora Mira Stušek. Nato so udeleženci pohodniki z zanimanjem prisluhnili doživetim zgodbam o spremljanju umirajočih, o katerih sta spregovorili prostovoljki Mira Hladnik in že omenjena Valentina.
Druženje se je nadaljevalo ob dveh stojnicah, ena je bila namenjena naši literaturi, druga pa je bila polna dobrot v trdem in tekočem stanju. Za postavitev obeh sta poskrbela naša prostovoljka Majda in njen mož, ki je kljub pravkar prestani težki terapiji za to priložnost napekel pehar sezamovega peciva.
Ob brunarici je bilo še veliko drugih obiskovalcev z otroki in marsikdo od njih se je radovedno približal ter povprašal, kaj proslavljamo. In detabuizacija je stekla ... Okrog 13. ure smo se počasi in zadovoljni z urami, ki smo jih preživeli polno in smiselno, razšli.
Tokrat nas je bilo okrog trideset. In vsako leto nas bo več!

Mira Hladnik
OO SDH Gorenjska
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

P. S. Zanimivo, da je bil pričujoče poročilo s 4 mojimi fotografijami v reviji Hospic, XIII, št. 3, december 2014, str. 38 in 39, podpisano z drugo avtorico. Za avtorstvo je vedela tudi lektorica ...

Ni treba biti ravno slavist, da opaziš malomarno slovenščino v reviji. Prijateljsko sem na to opozorila lektorico, in ker  ni bilo sprememb na bolje, tudi urednico, a se jezikovna katastrofa nadaljuje, 

npr. v zadnji številki, str. 46, američanka z malo!

Pa še druge cvetke in to celo v naslovih:

z otroci (nam. z otroki), XIII, št. 1, marec 2014, str.34.

trplenje (nam. trpljenje), v isti št., str.45.

bljižne (nam. bljižne), v isti št., str. 36.
trplenje (nam. trpljenje), v isti št., str. 45.

Rabe vejice, vezaja, pomišljaja, pisave skupaj ali narazen itd. je pa bolje, da se ne dotikamo ... 

------------------------------------------------------------------------------------------------------
Pa še članek (prevod in priredba), objavljen v reviji Hospic, XIII, št. 2,2014, str.7.

ODPUŠČANJE IN SPRAVA V ČASU ODHAJANJA

Ko zaključujemo življenje, spomini, posebno tisti bolj bridki, spontano in z vso silo priplavajo na površje. Ko se nekako sprijazniš, da gre tvoje tuzemsko bivanje počasi h kraju, začneš brskati po spominu, kje si bil, kaj si počel, s kom vse si delil svoje izkušnje in doživetja … Vsi spomini skoraj zagotovo niso lepi, kaj šele osrečujoči. Vmes so spomini na dogodke, odnose, dejanja in izrečene besede, ki vzbujajo nelagodje. In občutij, povezanih s tem, se je skoraj nemogoče otresti, saj se misli vedno znova vračajo k njim. Tako pridemo do zaključka, da je krivdo, ki se drži teh dogodkov, treba predelati, ne pa nemočno obtičati v njej.

Krivda in obžalovanje

Krivda je čisto normalen človeški občutek. Občutimo jo za nekaj, kar smo sočloveku hudega storili in tudi, ko česa nismo storili, pa bi morali. Ko prekršiš neki moralni ali zapisani zakon, ko izdaš zaupanje, ko zanemarjaš dolžnosti, te imajo drugi za krivega in vrednega obsojanja. V očeh ostalih veljaš za krivega in prav nič ni pomembno, kako sam vrednotiš svoja dejanja. Od tebe se pričakuje, da se poboljšaš.

Krivdo občutimo tudi v zvezi z dejanji in izrečenimi besedami, na katere niti sami ne moremo biti ponosni. Te občutke lahko sprožijo očitki drugih ali pa samoobtoževanje in to takrat, ko smo prekršili lastna načela ali ko smo ranili človeka, ki nam nekaj pomeni. Ni pomebno, ali te imajo za krivega drugi ali se obtožuješ sam – v vsakem primeru to povzroča trpljenje, še posebno, ko ob iztekanju življenja delamo obračune.

Šele ko nekdo od bližnjih resno zboli, se zavemo, koliko pravzaprav pomenimo drug drugemu. In če z najbližjimi odnosov nimamo najbolje urejenih, si močno želimo, da jih uredimo, ko je za to še čas.

Občutje krivde vodi v napetosti ali do popolne prekinitve odnosa

·       s samim seboj – ko imaš občutek, da nisi deloval v skladu s svojo podobo,

·       z drugimi – neki odnos uničujejo neprimerne besede ali dejanja pa tudi dejstvo, da nečesa, kar bi moral, nisi izrekel oziroma storil,

·       s svojim bogom – če ti ne uspeva biti takšen, kakršnega te želi bog.

Ob koncu življenja se soočamo tako z novimi kot z že zelo starimi krivdami. Obe vrsti krivde kličeta po odpuščanju. Človek potrebuje nekoga, s katerim se odprto pogovori o težavah, želi srečanja s tistimi, katerim bi rad odpustil, in tistimi, katere bi želel prositi za odpuščanje.

Krivda in obžalovanje kot posledica bolezni

Težke bolezni pri vseh vpletenih povzročajo nesporazume, razdraženost, užaljenost, občutek krivde – skratka sobivanje postane zelo stresno. Družina hudo bolnega preživlja težke trenutke, kar pogosto povzroča napete odnose. Najpogostejši neposredni vzroki za to so naslednji:

·       nezmožnost opravljanja vlog in izguba odgovornosti,

·       razpad urnika in načrtov,

·       izguba samostojnosti in potreba po oskrbi,

·       občutki zavisti ali celo jeza napram zdravim družinskim članom,

·       konflikti z zdravstvenim osebjem glede načina zdravljenja in oskrbe …

V takih situacijah pomaga le odkrit in spoštljiv pogovor z ljudmi, ki so ob bolezni z vami in vam tudi sicer nekaj pomenijo. Najbolje je odpreti pogovor o tem, kaj vi obžalujete, da odnosi niso več taki, kot bi morali biti.

Spregovorite lahko o naslednjem:

·       o nedavnih dogodkih, ki so vas prizadeli, razdražili ali celo razburili,

·       o težkih občutjih, povezanih z vašo boleznijo, kot so strah, žalost in jeza,

·       o tem, kako bolezen vpliva na vašo samopodobo in samozavest,

·       o tem, kako je bolezen spremenila vaše običajne vloge in odgovornosti,

·       o naklonjenosti do najbližjih ter o skrbi za njihove počutje,

·       o pripravljenosti in usposobljenosti najbližjih, da bi za vas skrbeli,

·       o zadregi, ki jo morda čutite, ko ste primorani sprejemati pomoč …

Čisto normalno je, da se vsakdo raje vključi v pogovor, če ga sogovornik prične z opravičilom, ne pa z obtoževanjem ali karanjem. Poudarek naj bo na poslušanju in razumevanju izrečenih besed, na potrditvi medsebojne naklonjenosti ter na iskanju rešitev, sprejemljivih za obe strani. Iskren pogovor o nesporazumih in sporih vas lahko le razbremeni in pripravi podlago za novo zaupanje. Včasih je dobro, da pogovor vodi nekdo tretji, ki mu obe strani zaupata in ki je spravljiv po značaju.

Zdravljenje odtujenih odnosov

Občutek krivde in jeza imata ponavadi svoj izvor v preteklosti – to so večletni odtujeni odnosi, nezanesljivost, prepiri, čustvene, telesne in celo spolne zlorabe. Umirajoči želi vse te pomanjkljive odnose ozdraviti, ker čuti, da prej ne bo mogel oditi v miru. To pa je mogoče le, če se soočite s svojim deležem krivde in če vse tudi iskreno obžalujete.

Krivda in obžalovanje kot posledica odtujenih odnosov

Nekaj namigov, kako se lotiti zdravljenja napetih in odtujenih odnosov:

·       poiščite priložnost za pogovor z osebo, ki ste jo užalili,

·       priznajte samo svoj delež krivde, recimo recite, da se zavedate, da niste bili vedno najboljša mama, oče, otrok, partner; to ni čas, da bi se opravičevali ali koga obtoževali, ampak je čas za sprejetje svoje vloge v težavnem odnosu,

·       izrazite svoja občutja, ki so jih vaša napačna ravnanja povzročila, npr. žalost, kesanje itd.,

·       spregovorite o svoji naklonjenosti in spoštovanju do človeka, ki ga prosite odpuščanja,

·       pripravite se na možnost, da vam dotični človek ne bo pripravljen odpustiti, toda vi ste svoje naredili, ko ste prevzeli odgovornost za svoj del odnosa.

Če pa takšen pogovor ni mogoč, poiščite druge načine, kako izpovedati obžalovanje in opravičilo. Čeprav se človek, ki mu je izpoved namenjena, morda ne bo odzval, kot bi pričakovali, ste pač vi naredili vse, da se občutka krivde osvobodite. V ljubečih mislih, molitvi ali meditaciji se lahko osredotočite na tistega, s katerim urejate odnos.

Jeza in zamera zaradi odtujenih odnosov

Če pestujete zamero zaradi napetega ali prekinjenega odnosa, se tega občutka lahko znebite tako, da sprejmete določene resnice, npr. da:

·       so razočaranja in težave nasploh del vsakega odnosa, ker pač ljudje nismo idealni,

·       preteklosti ne moremo spremeniti, prihodnost pa je vseeno odprta,

·       kakršno koli maščevanje za storjene krivice slabo vpliva tudi na vas, zato stremite za tem, da se življenjska zgodba konča v miru.

Seveda so to resnice, ki jih je tudi v zdravem stanju težko sprejeti. Če nam tega ne uspe storiti dovolj zgodaj, jeza postaja vse večja in večja ter tako onemogoči uživanje odnosov z drugimi ljudmi, skratka življenja se ne moremo več veseliti.

Najlažje je, če oseba, ki nam je kdaj kaj hudega storila, prevzame iniciativo za spravljiv pogovor. Odpuščanje sočloveku poteka po naslednjih korakih:

·       najprej se je treba odločiti, da se zamere želimo znebiti,

·       zavedajmo se, da tudi mi nismo brez napak ter da smo prav tako sposobni koga raniti,

·       sestopimo s piedestala, s katerega ocenjujemo druge,

·       sprejmimo možnost, da oseba, ki nas je užalila, za to ne bo nikoli kaznovana oziroma tega ne bo nikoli obžalovala.

Če ta druga oseba ni več med živimi ali je kako drugače nedosegljiva, je to vse, kar sploh lahko storimo. Kakorkoli že, vi ste svoj delež za ozdravitev odnosa prispevali in sam odziv drugega vpletenega ni tako pomemben. Zdravljenje nadaljujte s prijaznostjo in ljubeznijo do sebe. Pri tem vam lahko pomagajo tele besede:

Objame naj me mir,
jeza naj me zapusti,
moje srce naj se odpre
in napolni s sočutjem;
naj me obišče zdravje,
naj bom sam vir zdravja za druge.

Vaše besede naj nato obrnejo k sočloveku, ki vam je nekoč storil krivico, vi pa mu zdaj ponujate popolno odpuščanje.

Naj te spremlja sreča,
ne pa bolečina in trpljenje;
vsak tvoj dan naj bo poln veselja in ljubezni.

Odpuščanje ne pomeni, da moramo pozabiti ali se pretvarjati, da napačna in krivična dejanja niso imela zoprnih posledic. Tisti, ki po nemarnem prizadanejo ali so krivični do drugih, se morajo prej ali slej soočiti z odgovornostjo. Torej odpuščanje krivca ne razbremeni njegove odgovornosti, ki si jo je nakopal zaradi slabih dejanj. Dejanj, ki so sovražna ali krivična, se ne da kar tako pozabiti, ampak ostanejo za njimi brazgotine. Seveda pa naj ne bi pestovali teh krivic ali jih celo znova podoživljali. Odpuščanje naj človeka osvobodi od grdega dela preteklosti ter pripravi prostor za popolno ozdravitev bolečin, kar pa se seveda ne more zgoditi kar čez noč. Proti koncu življenja se pogosto ta proces uspe šele začeti, ampak celo ta skromni nastavek v veliki meri spremeni kvaliteto bivanja, ki je človeku še ostalo na voljo.
Torej odpuščanje in spominjanje soobstajata, smisel spominjanja pa je v tem, da se za vnaprej izognemo situacijam, ko bi nas drugi lahko prizadeli.

Odpuščanje samemu sebi

Najbrž smo že ugotovili, da je sebi precej težje odpustiti kot drugim. Napake, zamujene priložnosti, neizpolnjene sanje se kažejo kot grozeče prikazni, ko se ozrete na svojo preteklost. Prav tako težko sprejmete dejstva, da ste prizadeli ali pustili na cedilu ljudi, ki vam veliko pomenijo. Samoobtoževanje povzroča duševno in čustveno stisko, tako da se ne moremo odobravajoče ozreti na prehojeno pot, ovira nas, da bi se sočloveku sploh odprli.

Odpuščanje samemu sebi se prične s sočutnim pogledom na pretekla dejanja, ki ste jih storili po svojih najboljših močeh, pač v okviru tedanjih vednosti in objektivnih možnosti. Spomnite se na svoje dobre namene, izzive, na katere ste naleteli, na trpljenje in travme, ki ste jih morali zdržati. Ste samo človek z napakami. Pomislite na svojo vzdržljivost ter na spoznanja, ki so vam jih neljuba dejanja prinesla.

Ko si oprostite, ne pomeni, da si opravičite vse slabo, kar ste kdaj storili, ampak se nimate zaradi tega za slabo osebo. S priznanjem krivde se prične odpuščanje. Ponavadi gre za skrivnost, ki ste jo dolgo nosili zatajeno v sebi, zato se je precej lažje izpovedati nekomu, ki ne spada v ožji krog sorodnikov, znancev ali prijateljev. To je lahko prostovoljec, nekdo od medicinskega osebja, duhovnik, pač nekdo, ki mu zaupate in ki vas bo brezpogojno sprejel. Medsebojno zaupanje utrdite s simbolnimi dejanji, na primer,

·       če je možno, spravite opis slabega dejanja in spremljajočih občutkov krivde na papir, nato pa vse skupaj strgajte ter nekam zagrebite,

·       sprejmite maziljenje, če v to verujete,

·       pustite si masirati telo,

·       pokličite duhovnika ali koga, ki ga cenite, da vam bo izrekel besede odpuščanja.

Če je še dovolj časa, se je treba potruditi in opustiti obnašanje, ki slabo vpliva na samopodobo. Ko si enkrat odpustimo, smo na dobri poti, da se spravimo še z osebo, ki smo jo užalili. Nikoli ni prepozno reševati odnosa, ki so ga pokvarili spori, žale besede ali zanemarjanje. Zgodba neke osebe je uspešna, če se odnosi s soljudmi zaključijo v dobrem vzdušju. Odpuščanje in sprava pa sta tisti pravi zdravili, ki pomagata, da se naše zgodbe zaključujejo spokojno, brez vseh zamer.

Z dovoljenjem Glena Horsta, 2012, dostopno na http://www.virtualhospice.ca/

Prevod in priredba: Mira Hladnik
OO Gorenjska
----------------------------------------------------------------------------------------------

Za konec pa še ena pesem za nas vse.

Odločite se in odpustite,

odločite se in odpustite,

zamera nikomur ne koristi,

zamera zastruplja,

zamera nas tanjša in žre.

Bodite prvi, ki odpustite,

nasmehnite se in stopite naproti.

Videli boste srečo,

kako bo vzcvetela na licih vašega sočloveka.

Vedno odpustite prvi;

ne čakajte na druge.

Z odpuščanjem boste premagovali usodo,

krojili življenje, delali čudeže.

Odpuščanje je najvišja,

najlepša oblika ljubezni.

V zameno boste prejeli neizmerno srečo in mir.

Le pogumni znajo odpuščati.

Slabiči nikoli. 

To ni v njihovi naravi.

(avtor neznan)
-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Tudi sedaj veliko razmišljam o krivdi, pa o ljudeh, ki vsaj podzavestno uživajo, če se na koga spravijo, če na vso silo prakticirajo hierarhijo – kaj jim pravzaprav manjka, s kakšnimi osebnostnimi poškodbami se soočajo? Razmišljam tudi o užaljenosti, zameri, odpuščanju. Ja, odpustila sem, toda težko je nadalje plodno sodelovati z nekom, ki mu mu ne zaupaš in ga ne spoštuješ več. Vse tole sem napisala zato, ker se želim vrniti med prostovoljce hospica, le odnose bo treba prej popraviti. Saj naj ljudem, ki stavijo na sočutje, enakovrednost, moralnost, humanost ...  to ne bi bilo pretežko. 

--------------------------------------------------------------------------------------------
 V novi objavi bo pa nekaj o gori nepotrebne birokracije (tj. razne statistike, poročila: mesečna, polletna, letna, poročila za razne naslovnike z neujemajočimi postavkami), ki je sama sebi namen in ki krade čas javnim delavcem ali prostovoljcem, če javne delavke ni na voljo. Pa tudi številke v vseh teh statistikah in poročilih so zelo približne.
Ali nismo v hospicu zato, da smo z bolnimi in umirajočimi, ne pa z razpredelnicami? Nekaj dobro pripravljenih tabel bi bilo čisto dovolj.